Čebe​larsko društvo Novo mesto

Predstavitev

Društvo je bilo ustanovljeno 28. 7. 1907 in deluje na teritorialnem območju občine Novo mesto. Trenutno društvo šteje 135 članov, ki večinoma čebelarijo v AŽ panjih. Društvo se v lokalni skupnosti povezuje z drugimi sorodnimi društvi in organizacijami, predvsem MO Novo mesto, Kmetijsko šolo Grm - Center biotehnike in turizma, NVI enota Novo mesto, ter krovno čebelarsko organizacijo, Čebelarsko zvezo Slovenije.

Zgodovina društva

Čebelarska podružnica Novo mesto se je po prizadevanju V. Rohrmana ustanovila 28.7.1907, ko je bila tudi »pravno« registrirana pri Slovenskem čebelarskem društvu v Ljubljani (ustanovljeno 1897/1898). V ta namen se je v Bršljinu pri g. Dreniku (pri Čefidelnu) priredil čebelarski shod, na katerega se je udeležilo precejšnjo število čebelarjev. Njen prvi vodja je postal R. Dolenc (vodja kmetijske šole) ter njegov namestnik V. Rohrmann. Pomembni ustanovni člani so bili še učitelj Lapajne (oskrbnik čebelnjaka na kmetijski šoli Grm), ki je opravljal funkcijo tajnika in blagajnika ter ostali člani upravnega odbora: železniški uradnik Tonejec, delovodja Globelnik ter Brodar.    

Že naslednje leto, 1908, je na prvem občnem zboru prišlo do spremembe v upravnem odboru. Enoglasno so bili izvoljeni: vodja V. Rohrmann, njegov namestnik Gebauer, za tajnika in blagajnika Lapajne ter ostala člana: Tonejec in Globelnik.  Omenjeni odbor je prirejal enodnevna in dvodnevna predavanja v šolskem čebelnjaku kmetijske šole na Grmu in na širšem območju Novega mesta, objavljal je čebelarske članke v Dolenjskih novicah ter opozarjal na probleme nekontroliranjega dovoza čebel na obilne ajdove paše v novomeškem okolišu. V letih 1910 dalje je za uspehe v čebelarstvu veliko prispevala tudi kmetijska šola Grm, ki se je ponašala z vzornim čebelnjakom z nad 70 panji različnih sistemov: kranjiči, dzierdzovani kmečki panji, nemški društveni panj, Gerstungov panj, eksportni panj, Dzierdzonov dvojček, Pavlinov nemški panj, Albertijev panj in Žnideršičevi panji. V šolo so uvedli teoretično in praktično spoznavanje čebelarjenja, za čebelarje pa priredili dvodnevni čebelarski tečaj, ter ostala predavanja širom po Dolenjski.

Leta 1925 je delo v prodružnici na novo zaživelo, ko so stopili na čelo odbora Vales, Puš, Medved in Lilija. S svojim prihodom so poživili tudi delo v sosednjih podružnicah. Na predavanjih so še vedno govorili o prednostih panjev s premakljivimi satjem (AŽ panj). O praktični uporabi in koristi takih panjev pa so se vedno lahko prepričali na kmetijski šoli Grm.

Leta 1929 so sodelovali na kmetijski razstavi, organizirali so pet predavanj, za člane podružnice so kupili točilo in jim ga posojali za nizko odškodnino, ter pripravili načrt za zadrugo. V tem letu je imela podružnica 49 registriranih članov, katerim jim je tudi dobavljala sladkor za pitanje čebel in izposojala čebelarsko literaturo.

Naslednje leto je na dunajski čebelarski šoli z odličnim uspehom napravil izpit za učitelja čebelarstva predsednik novomeške čebelarske podružnice, Ludovik Puš, ki se je tega leta tudi zelo zavzemal za ustanovitev čebelarske zadruge. Do takrat so bile v Jugoslaviji ustanovljene samo tri čebelarske zadruge (Beograd, Zagreb in Dubrovnik). Ker centralno društvo v Ljubljani njegovi ideji ni nudilo nikakršne podpore, ideje ni mogel uresničiti.

Leta 1932 je Čebelarska podružnica Novo mesto osnovala podružnico »Društvene čebelarne« pri članu Ignaciju Medvedu v Kandiji, kjer so imeli na zalogi razne čebelarske potrebščine. Prevzemali so tudi vosek in voščine, ga menjali za satnice, izposojali stare letnike Slovenskega Čebelarja, zbirali naročila za sladkor, pripravljali zemljevid o pašah v kotlini reke Krke in na Gorjanskih pobočjih (inž. Urbas), pripravljali so pot čebelarski zadrugi in se pripravljali na ustanovitev Zveze čebelarskih podružnic. Predsednik Puš je imel več predavanj na Dolenjskem, podružnica pa je imela 56 registriranih čebelarjev. Po čebelarski statistiki je bilo v Novem mestu in njegovi okolici 2.078 panjev s premičnim satjem ter 2.404 panjev z nepremičnim satjem. Istega leta se je ustanovila Šmarješka podružnica, ki je imela včlanjenih 10 čebelarjev.

Leta 1933 je predsestvo podružnice prevzel inženir Urbas, njen dotedanji predsednik Puš, ki se je preselil v Ljubljano, pa je bil izvoljen za častnega člana podružnice. Izkazalo se je, da je bila ustanovitev »Društvene Čebelarne« upravičena, saj so tako člani, kot nečlani podružnice aktivno opravljali nakup čebelarskih potrebščin. V tem letu sta se na dolenjskem ustanovili podružnica v Žužemberku ter v Trebnjem.

Tega leta je čebelarska podružnica v Novem mestu sklicala ustanovni občni zbor Zveze dolenjskih čebelarskih podružnic v prostorih kmetijske šole na Grmu. Vabljene so bile naslednje podružnice: Žalna, Šentvid pri Stični, Šentrupert, Šmarjeta, Cerklje, Črnomelj, Trebnje in Žužemberk. Žal, zaradi premajhne udeležbe, ni prišlo do ustanovitve zveze.

Leta 1934 je odbor postavil podružnični čebelnjak na Cerovcu pod Gorjanci in pripravil več predavanj. V podružničnem področju so se uredila pasišča za ajdovo pašo. Na proslavi ob 200 letnici rojstva prvega državnega čebelarja na Dunajski čebelarski šoli Antona Janše, je predaval g. Mervič, ravnatelj meščanske šole v Novem mestu. Pričeli so tudi s pripravami za ustanovitev plemenilne postaje. Odmeven je bil tudi tridnevni čebelarski tečaj, ki ga je organizirala podružnica skupaj s kmetijsko šolo leta 1935.

1936 se je po zaslugi Kolenc Leopolda ustanovila podružnica v Mirni Peči. Ob 30 letnici podružnice pa so skupaj z belokranjskimi čebelarji sodelovali na obrtni razstavi, ki je trajala kar 10 dni. Razstavljeno je bilo medeno pecivo, vosek, medica, opazovalni panj, čebelarsko orodje, 100 let stare končnice kranjičev in razni stari panji. Razstava je bila združena z obrtno gospodarsko razstavo. V tem letu so večkrat pozvali čebelarje, da poravnajo svojo članarino v podružnici; bodisi v denarju, bodisi s 4 kg čistega medu, bodisi z 1,5 kg lepega voska, v nasprotnem primeru jo bodo izterjali preko odvetnikov. Pripravili so 20 predavanj v Novem mestu in v okoliških podružnicah, po smrti Ignacija Medveda pa so likvidirali društveno čebelarno. 

Pred drugo svetovno vojno so nameravali ustanoviti še plemenilno postajo za vzrejo slovenske sivke na Podstenicah v Kočevskem rogu, vendar jim je vojna vihra to preprečila. Vojna je uničila čebelarjem novomeške in okoliških podružnic več kot 1000 panjev, izseljenih, umorjenih ali pogrešanih je bilo več pomembnih čebelarjev (Majzel – Šmarjeta, Hudoklin – Brusnice, Kocjan – Verdun, ...). 

Po letu 1945 so preživeli čebelarji zopet združili vrste in v Novem mestu, 18. 11. 1945 osnovali podružnico čebelarske zadruge za Slovenijo, ki je imela poleg organizacijske še široko gospodarsko dejavnost. Na ta način so zmanjšali težave pri nakupu sladkorja, panjev, lesa, opreme, saj je bilo omenjene reči zelo težko dobiti na trgu. V podružnico čebelarske zadruge so bile organizirane vse podružnice, ki so v preteklosti delovale na širšem področju Novega mesta.

V letih 1951/1952 so se čebelarske zadruge reorganizirala v samostojna društva. Tudi novomeška podružnica se je razdelila na več čebelarskih društev v okviru Čebelarksega društva Novo mesto. Prvi povojni predsednik je ponovno Josip Vales, ki je bil ključna oseba društva med leti 1920 in 1959, čebelaril je več kot 50 let, več kot 30 let je bil predsednik ali tajnik društva, 46 let je vodil opazovalno postajo medenja (v Novem mestu 39 let). Za vse zasluge in trud ga je čebelarsko društvo Novo mesto imenovalo za svojega častnega člana in častnega predsednika.     
Šestdeseta in sedemdeseta leta zaznamujejo konec medenja na ajdovih pasiščih, vsakoletne težave pri nakupu denaturiranega sladkorja za zimsko krmljenje čebel, povečanega prevažanja čebel, izobraževanja in vzgoje čebelarskih preglednikov, ...

Konec sedemdesetih in začetku osemdesetih let so se družine – društva, ki so še delovala v sklopu novomeškega društva tudi pravno formalno ločila od novomeškega društva in ustanovila lastna društva; Dolenjske toplice, Dvor, Šmarjeta, Šentjernej, Mokronog, podjetje Krka. Članstvo društva se je tako zmanjšalo iz več kot 170 članov na približno 70.

Manjša društva so postala lažje vodljiva in operativnejša, tako se je rodilo več čebelarskih krožkov na osnovnih šolah. ČD Novo mesto je vodilo krožke v OŠ Mirna peč, OŠ Stopiče, OŠ Milke Šobar Nataše, OŠ Bršljin in OŠ Otočec.  ČD Krka pa je vodilo krožka v OŠ Katja Rupena in OŠ Grm. Smelo in kvalitetno zastavljena akcija pa je v desetletju zamrla. Poglavitni razlog za opustitev večine krožkov je bil parazit varoza, ki je prenekateremu čebelarju zdesetkala čebelje družine. Zaradi tega je upadlo zanimanje za čebelarstvo pri učencih, šolah in čebelarjih. 

Osemdeseta so predstavljala vrhunec prevozništva, saj smo se čebelarji našega društva dostikrat srečevali na Slavonskih poljih oljne repice in gozdovih akacije, na lipi v okolici Virovitice, kostanju doma ali na Petrovi gori, pozno poleti pa smo prepotovali širne gozdove Kočevskega roga ali Gorskega kotarja. Kadar pa je medil žepek smo zaključili čebelarsko sezono v Liki.

Po osamosvojitvi Slovenije in uvedbi meje s Hrvaško je večina naših prevoznih čebelnjakov obstala. Od več kot 20 prevoznih kamionov jih danes prevaža le peščica. Razlogi so povezani z večjim tveganjem pri pridobivanju medu – nestanovitna klima ne omogoča konkurenčnih donosov v neorganiziranem odkupu medu za primerno ceno, izgubo pasišč na Hrvaškem in uvedba davkov za čebelarje.

Viri: Dolenjske novice, Slovenski Čebelar 

Emil Luzar, Karmen Umek Luzar